Kapo dol: Kaj je KPK zadela v polno?
Birokracija obožuje hitre poti, ker se tam najlažje skrijejo napake. KPK je tukaj upravičeno pokazala zobe:
Konec za “balkanske” nujne postopke in omnibus zakone: KPK jasno zahteva, da se zakoni sprejemajo po rednem postopku, nujni in skrajšani roki pa morajo postati stroga izjema. Še večji “ne” so upravičeno stisnili t. i. omnibus zakonom, s katerimi vlada v enem paketu spreminja vse popreko, kar zmanjšuje pravno varnost in odpira vrata lobijem.
Sprotna in avtomatična objava na ministrstvih: To, da portal eDemokracija trenutno skriva komentarje javnosti, dokler postopek ni praktično končan, je farsa. KPK predlaga, da se prejete pripombe, mnenja in celo lobistični stiki sproti in avtomatično javno objavljajo že v fazi priprav na ministrstvih. Transparentnost na ravni digitalnih platform (kot je MOPED) je edina prava pot. Tukaj se popolnoma strinjam.
Kje so udarili mimo: Obsesija z avtorstvom v dobi AI
KPK v priporočilih panično zahteva, da morajo poslanci razkriti vsakega zunanjega strokovnjaka, pobudnika ali “ghostwriterja”, ki je pomagal spisati predlog zakona, vključno z zneski plačil.
Ljudje zavezani paragrafom očitno ne razumejo, v katerem letu živimo. V dobi umetne inteligence je popolnoma nepomembno, kdo je v osnovi napisal osnutek predpisa ali kdo je pritisnil prvi “prompt”! Jaz sem z AI bliskovito in vrhunsko spisal dva predloga zakonov. Ali naj zdaj kot zunanjega sodelavca navedem ChatGPT ali Claude?
Birokratska iluzija, da bomo s preganjanjem piscev rešili korupcijo, je smešna. Pomembno je nekaj povsem drugega.
Ključno pravilo - brez ljudi iz prakse je predpis vedno zanič
Namesto da KPK ureja registre strokovnjakov, bi morala udariti po mizi glede resnično transparentne javne razprave.
Če pri ustvarjanju zakona ne sodelujejo ljudje iz prakse – tisti, ki bodo te zakone dejansko živeli in izvajali –, bo predpis vedno, ampak res vedno zanič. Ključni problem slovenske zakonodaje ni v tem, kdo drži pero med pisanjem osnutka, ampak v tem, da predlagatelji javno razpravo razumejo kot nujno zlo.
Resna e-demokracija zahteva dvoje:
Da lahko vsak obrtnik, zdravnik, podjetnik ali državljan vidi predlog takoj.
Da predlagatelj (ministrstvo ali poslanec) na vsako prejeto pripombo dejansko in vsebinsko odgovori – ne pa da jo zgolj skopo povzame v vladnem gradivu. Dokler ni obvezen javen in argumentiran odgovor na kritiko iz prakse, je vse skupaj le igranje transparentnosti.
Nehajmo izumljati toplo vodo (EU benchmarking)
Druga ogromna vrzel v priporočilih KPK je popolno ignoriranje resne primerjave z drugimi državami članicami EU.
Trenutno Poslovnik Državnega zbora zahteva le suhoparno in površno predstavitev ureditve v drugih sistemih. To je čisto prepisovanje wikipedije za potrebe obrazložitve. Potrebujemo pravi, globok benchmarking.
Preden sprejmemo kakršenkoli predpis, se moramo vprašati:
Ali s tem uvajamo rešitev, ki se je v Estoniji ali Avstriji izkazala za vrhunsko?
Ali pa slepo uvažamo model, ki je nekje drugje že klavrno propadel in povzročil sistemsko katastrofo?
Slovenija prepogosto trmasto izumlja toplo vodo na področjih, kjer so drugi že zdavnaj našli delujoče rešitve. In ko birokrati sami pacajo “izvirne slovenske rešitve” brez primerjave s svetom, dobimo nepregledno džunglo predpisov, v kateri uspevajo samo parcialni interesi.
Moja menedžerska formula za KPK
Lepo je, da KPK opozarja na nasprotja interesov v Državnem svetu in med poslanci. A več papirja in več izjav ne bo prineslo boljših zakonov.
Uspeh = sposobnost × trud. Če želimo kakovostne zakone, moramo trud usmeriti v digitalizirano, neizprosno odprto javno razpravo in resno primerjavo z EU praksami. Vse ostalo je le birokratsko kozmetično olepševanje.
Če hočemo tiger birokracije brcniti v rit, moramo imeti načrt za njegove zobe – ti zobje pa so digitalna transparentnost, UI učinkovitost in glas ljudi iz realnega sektorja.
