Predloga zakonov za boljše zdravstvo
Perenič pomaga napisati dva predloga zakonov, ki dejansko rešujeta zdravstvo
Ko me je ginekologinja dr. Sabina Senčar, ki zdravstveno realnost pozna neposredno iz prakse, prosila za pomoč, nisem okleval.
Zbral sem najboljše operativne ideje številnih ljudi s terena ter brez birokratskega balasta spisal dva celovita predloga zakonov.
Sodoben Zakon o pacientovih pravicah: Prinaša stvarna jamstva in pravice ljudem takrat, ko neposredno potrebujejo oskrbo – brez čakanja v nedogled in birokratskega poniževanja.
Zakon o dopolnilnem delu v zdravstvu in sociali: Prinaša pošteno, pregledno in dostojno plačilo tistim, ki garajo in neposredno skrbijo za bolne ter ostarele.
Moja matematika je bila preprosta: pacientom dati dostojanstvo in hitro oskrbo, delavcem pa pošteno plačilo za njihov realni trud. Brez političnega mešanja megle – le čisti, delujoči paragrafi.
Predlog Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP-1): Konec pravic na papirju, čas za iztožljiva jamstva
Novi Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP-1) izhaja iz preprostega dejstva: pravica, ki je ni mogoče dejansko uveljaviti, ni pravica, ampak birokratski blef.
Zakon tveganje in finančno odgovornost za nedelovanje zdravstva dokončno premešča z bolnika na tiste, ki upravljajo javni denar in zdravstveno mrežo.
Uvaja fiksne čakalne roke in aktivnega digitalnega »navigatorja«, ki pacientu ob zamudah samodejno ponudi druge izvajalce; ob dvojni prekoračitvi roka pa pacient dobi potrdilo za nadomestno oskrbo pri komurkoli, tudi pri zasebniku ali v tujini, v celoti na stroške ZZZS.
Če pacient v radiju 25 kilometrov v 30 dneh ne pride do osebnega zdravnika, prejme zdravstveni bon, s katerim si izbere zdravnika kjerkoli na trgu, ta pa z bonom pridobi vsa pooblastila izbranega osebnega zdravnika.
K temu dodajamo še skandinavski model nekrivdne odškodnine prek posebnega sklada za hitro poravnavo zdravstvenih napak brez dolgotrajnih sodnih pravd, estonsko digitalno sledljivost vpogledov v kartone ter zahtevo po vsaj 80-odstotni izkoriščenosti drage javne diagnostične opreme.
Predlog zakona o javnem dopolnilnem izvajanju zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev (ZJDIZS)
Zakon o dopolnilnem delu v zdravstvu in sociali (ZJDIZS) rešuje kadrovski razpad javnega sistema z uvedbo zakonite, prostovoljne in stimulativne oblike dodatnega dela nad polnim delovnim časom.
Zaposleni za svoje delo dobijo večje neto plačilo. Javne zavode delo še naprej bruto stane enako.
Zaposleni v javni mreži ter upokojeni ali deficitarni strokovnjaki lahko pri AJPES registrirajo status »dopolnilnega sodelavca«. Vse dodatne ure, dežurstva in urgence tako opravljajo zunaj rednega delovnega časa, a izključno znotraj javne mreže, medtem ko je samoplačniško delo prek tega statusa izrecno prepovedano.
Vse skupaj poteka po strogih EU standardih (opt-out), ki temeljijo na prostovoljni in kadarkoli preklicljivi privolitvi, centralnem elektronskem seštevanju ur, meji največ 72 ur dela na teden ter obveznem dnevnem in tedenskem počitku. S tem kadrovski potencial trajno zadržimo znotraj javnega zdravstva in domov za starejše.
Mediji v paniki: predlog zakona požel odobravanje pacientov
Dva predloga zakonov, ki prinašata iztožljiva jamstva za paciente in pošteno plačilo delavcem v zdravstvu, sta dobila tisto, kar šteje največ: polno podporo društev pacientov in sindikatov.
A osrednji mediji raje gledajo stran – ali pa z vsemi topovi udrihajo po Pereniču. Ko nimaš niti enega strokovnega argumenta proti rešitvam, ki tveganje nedelovanja zdravstva prevešajo na upravljavce javnega denarja, ti ostane le še osebni napad. Vsebina očitno ni pomembna, tarča pač.
A pacientom se ni treba bati. Na svoji strani imate Pereniča. Meni ne morejo vzbuditi strahu niti me utišati. Ni popuščanja, ni umika in ni predaje!
Kdo laže? Perenič ali vlada in ZZZS
Skupinska praksa pacientom pove resnico o zmanjševanju pravic
Skupinska praksa in Perenič v njenem imenu sta se znova znašla v odprtem spopadu z Ministrstvom za zdravje in ZZZS.
Razlog je preprost: ordinacije so naredile tisto, česar si birokrati najbolj bojijo – pacientom so nalile čistega vina in jim povedale resnico o tihem, zahrbtnem zmanjševanju njihovih zdravstvenih pravic.
ZZZS gre v napad
Gospoda na ZZZS in ministrstvu je navajena delati v megli. Preko internih navodil, skritih okrožnic in proračunskih škarij tiho ožijo obseg kritih storitev, ko pacient ostane pred zaprtimi vrati, pa krivdo cinično preložijo na zdravnike. Ko pa so ordinacije Skupinske prakse ta mehanizem razkrile in pacientom črno na belem pokazale, kdo jim v resnici krati pravice, je v birokratskih pisarnah izbruhnila popolna panika.
Namesto da bi sistemske nepravilnosti odpravili in ljudem zagotovili oskrbo, ki jo vsak mesec plačujejo iz svojih plač, so raje sprožili napad na nas. A njihovi pritiski in grožnje naletijo na kamnit zid. Pereniča in Skupinske prakse ne boste utišali. Pacientom bomo vedno povedali resnico – pri varovanju njihovih pravic pa ni trgovanja, ni umika in ni popuščanja!
Resnica o fizioterapiji: ZZZS krči pravice, javnosti pa prodaja meglo!
Glede fizioterapije so dejstva jasna. ZZZS je z uradno okrožnico (št. 0072-36/2024-DI/1 z dne 10. 10. 2024) kroničnim bolnikom ukinil pravico do fizioterapije, če ne gre za akutno poslabšanje.
Direktorica področja na ZZZS je zdravnikom neposredno zapovedala:»... vas ponovno pozivamo, da listin Delovni nalog za fizioterapijo ne izdajate zavarovanim osebam, ki imajo težave s kronično kostno-mišičnimi boleznimi, pri katerih istočasno ne gre za akutno poslabšanje teh zdravstvenih stanj.«
To je neposreden udarec po starejših in kroničnih pacientih. ZZZS zdaj to krčenje pravic zamegljuje s trditvijo, da za fizioterapijo namenja več denarja.
A to je cenen blef: zneski so višji le zaradi plačne reforme in zvišanja plač osebja. Višji strošek ene ure ne pomeni več storitev – pomeni le, da pacienti za več denarja dobijo bistveno manj!
Kaj je res glede UKC Ljubljana?
Ko številke postanejo neizprosne, se slovenska birokracija zateče k »kreativni državni statistiki«. Trdijo, da zdravnikov ne primanjkuje, a njihova lastna uradna tabela razkriva brutalno dejstvo: samo v UKC Ljubljana je v zadnjih petih letih odšlo kar 65 izkušenih specialistov več, kot jih je prišlo! In ta kadrovski minus se ponavlja prav vsako leto.
Kako vodstvo UKC ta razpad sistema prikriva pred javnostjo? Tako, da v isto statistično vrečo vrže vse po vrsti – pripravnike, sekundarije, specializante in zobozdravnike, da bi ustvarili navidezni plus.
A zakon je tu kristalno jasen: s pacientom lahko samostojno dela izključno zdravnik specialist z veljavno licenco. Vsi ostali lahko delajo le pod nadzorom mentorja.Mladi zdravniki, ki se šele izobražujejo, tega ogromnega manka izkušenj preprosto ne morejo pokriti.
Ministrica v paralelnem vesolju: kjer doplačil ni in kjer se pred volitvami ponikne
Če bi slovensko zdravstvo iskalo glavno igralko za absurdno komedijo, bi takratna ministrica za zdravje (iz vrst stranke Svoboda) gladko pobrala oskarja.
V obupanem poskusu, da bi pomirila neprijetna vprašanja, je namreč pred kamerami mrtvo hladno izjavila, da so doplačila v slovenskem zdravstvu strogo prepovedana.
Vsi v tej državi, ki so kdaj iz lastnega žepa odšteli evre za belo zalivko pri zobozdravniku, se cepili pred zimo, doplačali za škatlico zdravil v lekarni ali pa plačali obvezni zdravniški pregled za vozniški izpit, so se ob tem lahko le prijeli za glavo in se grenko nasmejali.
Ob takšnih izjavah se človek res vpraša: je gospa ministrica operativno tako nesposobna in povsem odrezana od realnosti življenja, ali pa le tako predrzno podcenjuje inteligenco lastnih sodržavljanov?
Da je njena javna podoba postala hodeči politični debakl, so očitno ugotovili tudi njeni šefi. Predsednik vlade in vrh stranke Svoboda sta namreč iz čiste panike potegnila ročno zavoro. Ministrice si v času volilne kampanje iz previdnosti niso upali poslati na niti eno samo soočenje na temo zdravstva, ministrica pa je za čas kampanje preprosto in dobesedno – izginila iz javnosti.
Vlada pred volitvami ne upa sprejeti sporne uredbe
Ko POP TV povzame sporočilo Skupinske prakse in javnosti potrdi načrtovano rezanje zdravstvenih pravic, se vlada tiho odzove. Prestrašeni pred odzivom volivcev so takoj potegnili ročno zavoro – pred volitvami si sporne uredbe in zmanjšanja pravic preprosto niso upali sprejeti.
A ta njihova navidezna »prikrivana skrb« za paciente je trajala le do zaprtja volišč. Taktika je bila prozorna: počakati na glasovanje, nato pa udariti. Takoj po volitvah – brez kančka sramu ali oklevanja – je vlada krčenje pravic potihem in ekspresno potrdila.