Perenič o medijih
Matematika pozornosti ne laže: Smrt medijskih dinozavrov
Klasični mediji so doživeli matematično neizogiben propad. Televizijski sprejemniki nabirajo prah, tiskani časopisi služijo predvsem še za čiščenje oken, radijske frekvence pa so postale zgolj zvočna kulisa v prometnih zastojih.
Matematika pozornosti ne laže.
Generacije, ki so odrasle na pretakanju vsebin in družbenih omrežjih, ne čakajo na večerna poročila ob devetnajstih, da bi izvedele, kaj se je zgodilo zjutraj. Hitrost informacije je postala absolutna konstanta, klasični analogni mediji pa so ostali ujeti v linearnem času prejšnjega stoletja. Ko v enačbo dodate še algoritme, je rezultat jasen: tradicionalni medijski model je klinično mrtev, le da mu pozabili odklopiti aparate.
Umetna inteligenca kot giljotina za novinarsko lenobo
Umetna inteligenca pri tem ni le naslednji tehnološki trend, ampak algoritmična giljotina za novinarsko povprečnost. Če je vaše celodnevno delo sestavljeno iz prevajanja tujih agencijskih novic in preoblikovanja PR-sporočil za javnost, vas generativni modeli nadomestijo v treh sekundah – in to brez bolniških odsotnosti ter odmora za kavo. AI ne prinaša le avtomatizacije, ampak razgalja porazno nizko dodano vrednost sodobnih uredništev. V svetu, kjer algoritmi v sekundi sintetizirajo gigabajte podatkov, postane površno, pristransko in leno novinarstvo statistična napaka, ki jo trg brez usmiljenja počisti.
Slovenski medijski cirkus: Anti-janšizem proti servilnemu klanjanju
Slovenski medijski prostor je ob tem odličen primer sistema brez osnovne logike. Prave desnice z jasnimi konzervativnimi, meritokratskimi in "protestantskimi" vrednotami trdega dela ter odgovornosti v Sloveniji tako ali tako ni. Na levi strani imamo medije, ki jih s finančnimi injekcijami napajajo raznovrstni naročniki. Ti medijski akterji živijo v trdni iluziji, da njihovo občinstvo ne zahteva ničesar drugega kot neprestano, monotonijo pogrevanje anti-janšističnih tem. Na drugi strani pa tako imenovani desni mediji sploh ne tekmujejo za bralce ali gledalce na prostem trgu. Namesto boja za tržni delež in kakovost je njihov edini poslovni model servilno tekmovanje za naklonjenost in odobravanje enega samega večnega vodje slovenske "desnice". Tržna tekma je zamenjana s politično podložnostjo.
Državna infuzija: Ko "neodvisni pes čuvaj" postane drag javni uslužbenec
Ker na prostem trgu nihče več ne kupuje medijskih praznih obljub, se je celotna panoga preselila na državno infuzijo. Bohotenje zaposlenih na RTV in STA ter nepregledno podeljevanje medijskih subvencij sta ustvarila nov družbeni razred. Ne glede na to, ali si to odkrito priznajo ali pa se še naprej slepijo z vzvišenimi debatami o "neodvisnem novinarstvu", so slovenski novinarji postali navadni javni uslužbenci. Ko tvoja preživetvena enačba temelji na obveznem prispevku in državnih dotacijah namesto na vrednosti, ki jo ustvariš za bralca, nisi več pes čuvaj demokracije. Postaneš le še predraga postavka v državnem proračunu, ki jo garajoči delavci plačujejo za opazovanje lastnega propada.
Perenič in novinarji
Perenič pomaga napisati dva predloga zakonov, ki dejansko rešujeta zdravstvo
Ko me je ginekologinja dr. Sabina Senčar, ki zdravstveno realnost pozna neposredno iz prakse, prosila za pomoč, nisem okleval.
Zbral sem najboljše operativne ideje številnih ljudi s terena ter brez birokratskega balasta spisal dva celovita predloga zakonov.
Sodoben Zakon o pacientovih pravicah: Prinaša stvarna jamstva in pravice ljudem takrat, ko neposredno potrebujejo oskrbo – brez čakanja v nedogled in birokratskega poniževanja.
Zakon o dopolnilnem delu v zdravstvu in sociali: Prinaša pošteno, pregledno in dostojno plačilo tistim, ki garajo in neposredno skrbijo za bolne ter ostarele.
Moja matematika je bila preprosta: pacientom dati dostojanstvo in hitro oskrbo, delavcem pa pošteno plačilo za njihov realni trud. Brez političnega mešanja megle – le čisti, delujoči paragrafi.
Predlog Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP-1): Konec pravic na papirju, čas za iztožljiva jamstva
Novi Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP-1) izhaja iz preprostega dejstva: pravica, ki je ni mogoče dejansko uveljaviti, ni pravica, ampak birokratski blef.
Zakon tveganje in finančno odgovornost za nedelovanje zdravstva dokončno premešča z bolnika na tiste, ki upravljajo javni denar in zdravstveno mrežo.
Uvaja fiksne čakalne roke in aktivnega digitalnega »navigatorja«, ki pacientu ob zamudah samodejno ponudi druge izvajalce; ob dvojni prekoračitvi roka pa pacient dobi potrdilo za nadomestno oskrbo pri komurkoli, tudi pri zasebniku ali v tujini, v celoti na stroške ZZZS.
Če pacient v radiju 25 kilometrov v 30 dneh ne pride do osebnega zdravnika, prejme zdravstveni bon, s katerim si izbere zdravnika kjerkoli na trgu, ta pa z bonom pridobi vsa pooblastila izbranega osebnega zdravnika.
K temu dodajamo še skandinavski model nekrivdne odškodnine prek posebnega sklada za hitro poravnavo zdravstvenih napak brez dolgotrajnih sodnih pravd, estonsko digitalno sledljivost vpogledov v kartone ter zahtevo po vsaj 80-odstotni izkoriščenosti drage javne diagnostične opreme.
Predlog zakona o javnem dopolnilnem izvajanju zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev (ZJDIZS)
Zakon o dopolnilnem delu v zdravstvu in sociali (ZJDIZS) rešuje kadrovski razpad javnega sistema z uvedbo zakonite, prostovoljne in stimulativne oblike dodatnega dela nad polnim delovnim časom.
Zaposleni za svoje delo dobijo večje neto plačilo. Javne zavode delo še naprej bruto stane enako.
Zaposleni v javni mreži ter upokojeni ali deficitarni strokovnjaki lahko pri AJPES registrirajo status »dopolnilnega sodelavca«. Vse dodatne ure, dežurstva in urgence tako opravljajo zunaj rednega delovnega časa, a izključno znotraj javne mreže, medtem ko je samoplačniško delo prek tega statusa izrecno prepovedano.
Vse skupaj poteka po strogih EU standardih (opt-out), ki temeljijo na prostovoljni in kadarkoli preklicljivi privolitvi, centralnem elektronskem seštevanju ur, meji največ 72 ur dela na teden ter obveznem dnevnem in tedenskem počitku. S tem kadrovski potencial trajno zadržimo znotraj javnega zdravstva in domov za starejše.
Mediji v paniki: predlog zakona požel odobravanje pacientov
Dva predloga zakonov, ki prinašata iztožljiva jamstva za paciente in pošteno plačilo delavcem v zdravstvu, sta dobila tisto, kar šteje največ: polno podporo društev pacientov in sindikatov.
A osrednji mediji raje gledajo stran – ali pa z vsemi topovi udrihajo po Pereniču. Ko nimaš niti enega strokovnega argumenta proti rešitvam, ki tveganje nedelovanja zdravstva prevešajo na upravljavce javnega denarja, ti ostane le še osebni napad. Vsebina očitno ni pomembna, tarča pač.
A pacientom se ni treba bati. Na svoji strani imate Pereniča. Meni ne morejo vzbuditi strahu niti me utišati. Ni popuščanja, ni umika in ni predaje!
Zabavna zgodba o Necenzurirano
Tomaž Modic - 1. poskus
Skupinska praksa in Perenič v njenem imenu sta se znova znašla v odprtem spopadu z Ministrstvom za zdravje in ZZZS.
Razlog je preprost: ordinacije so naredile tisto, česar si birokrati najbolj bojijo – pacientom so nalile čistega vina in jim povedale resnico o tihem, zahrbtnem zmanjševanju njihovih zdravstvenih pravic.
Tomaž Modic 2.poskus
Gospoda na ZZZS in ministrstvu je navajena delati v megli. Preko internih navodil, skritih okrožnic in proračunskih škarij tiho ožijo obseg kritih storitev, ko pacient ostane pred zaprtimi vrati, pa krivdo cinično preložijo na zdravnike. Ko pa so ordinacije Skupinske prakse ta mehanizem razkrile in pacientom črno na belem pokazale, kdo jim v resnici krati pravice, je v birokratskih pisarnah izbruhnila popolna panika.
Namesto da bi sistemske nepravilnosti odpravili in ljudem zagotovili oskrbo, ki jo vsak mesec plačujejo iz svojih plač, so raje sprožili napad na nas. A njihovi pritiski in grožnje naletijo na kamnit zid. Pereniča in Skupinske prakse ne boste utišali. Pacientom bomo vedno povedali resnico – pri varovanju njihovih pravic pa ni trgovanja, ni umika in ni popuščanja!